BIOS (kratica za Basic Input / Output System), ki je tradicionalno inicializiral strojno opremo med zagonom, je pri nas že od 70-ih, čas za njegovo zamenjavo pa je prišel pred leti.

Danes je dejanski naslednik BIOS-a poenoten razširljiv vmesnik vdelane programske opreme (UEFI), ki odpravlja številne tehnične pomanjkljivosti, hkrati pa običajno nudi podedovano podporo za storitve BIOS. Toda v nasprotju s splošnim prepričanjem UEFI ni edina zamenjava BIOS-a, ki je na voljo. Obstaja tudi coreboot, ki je odprtokodni projekt programske opreme, katerega cilj je nadomestiti BIOS z lahko vdelano programsko opremo, ki naloži in zažene sodoben 32-bitni ali 64-bitni operacijski sistem.

V tem članku pojasnjujemo razloge, zakaj je BIOS zastarel, in primerjamo coreboot z UEFI, da ugotovimo, kako sta nastali ti dve zamenjavi BIOS-a, kaj hočeta doseči in kakšne so njihove prednosti in slabosti.

Konec BIOS-a

Računalniki so se znatno razvili, odkar je Gary Kildall, ameriški računalničar in podjetnik mikroračunalnikov, izumil izraz BIOS. Danes je običajno, da se zaženejo ne samo s trdih diskov in optičnih medijev, temveč tudi z bliskovnih pogonov USB in oddaljenih omrežnih naprav. Običajno je tudi zagon s trdih diskov, večjih od 2.2 TB, kar je stroga omejitev, ki jo nalaga glavni zagonski zapis (MBR), standardni tip zagonskega sektorja IBM-ovih PC-združljivih sistemov z BIOS-om.

Poleg zelo omejene strojne podpore BIOS tudi ne izpolnjuje trenutnih varnostnih zahtev proizvajalcev računalnikov, ki potrebujejo način, da zagotovi, da se uporabnik vedno zažene v operacijski sistem, ki ni bil posežen med zagoni.

Končno je tudi BIOS zastarel glede uporabnosti. Njegov uporabniški vmesnik, ki je samo za besedilo, je neroden in pogosto težko krmariti po njem. Številne izvedbe BIOS-a vnos registrirajo le, če prihaja s tipkovnice PS / 2, vnos z miško pa je praktično neslišen.

Nasledniki BIOS-a

Trenutno obstajajo trije glavni nasledniki BIOS-a: coreboot, libreboot in UEFI. Od teh je libreboot najmlajši in je pravzaprav distribucija coreboota brez lastniške binarne kode. Leta 2013 ga je začela Leah Rowe in trenutno deluje s katero koli distribucijo Linuxa, ki za grafiko uporablja nastavitev načina jedra (KMS). Zaradi tesne povezanosti libreboot-a z corebootom in njegove omejene podpore v tem članku o tem ne bomo več razpravljali.

coreboot

Na svoji uradni spletni strani je coreboot opisan kot »razširjena platforma vdelane programske opreme, ki zagotavlja bliskovito hitro in varno izkušnjo zagona na sodobnih računalnikih in vgrajenih sistemih.”Coreboot je bil prvotno izdan leta 1999 s ciljem ustvariti alternativo BIOS-u, ki bi se hitro zagnala in pametno obravnavala napake.

Nekateri glavni sodelavci k projektu so AMD, MSI, Gigabyte, Coresystems in tudi Google, ki delno sponzorira projekt coreboot in ga je v sedmih zaporednih letih sprejel za Googlovo poletje kode.

Leta 2009 je ustanovitelj coreboota Ron Minnich dejal: »V teh dneh je več kot 10 milijonov računalnikov, ki poganjajo coreboot. Veliko jih je aparatov in set-top boxov. Stvari, ki naj bi bile takojšnje. Toda nekatera podjetja zdaj prodajajo tudi strežnike, ki poganjajo coreboot. Primeri uporabe so zelo razširjeni. Nekateri coreboot stroji so lovili mine v Afganistanu, drugi pa so zagotavljali, da je zagotovljena celovitost in zmogljivost podatkov v velikih bolnišnicah. Coreboot je bil uporabljen pri testiranju sistemov in izboljšanju varnosti avtomobilov ter seveda v kar nekaj super računalniških grozdih s tisoči in tisoči vozlišči."

Med lažje dostopnimi napravami, ki podpirajo coreboot, so nekateri Chromebooki na osnovi x86, OLPC XO ter Libreboot X200 in T400.

Coreboot v primerjavi z BIOS-om samo inicializira strojno opremo, medtem ko tradicionalni BIOS tudi zažene operacijski sistem. Po inicializaciji strojne opreme coreboot zažene ločen program, imenovan koristni tovor. Nosilnost je lahko kateri koli program. Poleg standardnih zagonskih nalagalnikov, ki lahko zaženejo operacijski sistem, je to dejansko lahko tudi samo jedro operacijskega sistema, kar pomeni, da je mogoče v zagonsko bliskavico vstaviti coreboot in jedro Linuxa, da je vedno na voljo sistem Linux.

UEFI

UEFI temelji na originalni specifikaciji razširljivega vmesnika vdelane programske opreme (EFI), ki jo je Intel razvil leta 2005 po ustanovitvi Enotnega foruma EFI.

"Poenotena specifikacija EFI (UEFI) (prej znana kot specifikacija EFI) opredeljuje vmesnik med operacijskim sistemom in vdelano programsko opremo platforme," opisuje specifikacijo Intel. »Vmesnik je sestavljen iz podatkovnih tabel, ki vsebujejo informacije, povezane s platformo, klici zagonske storitve in klici storitvene storitve, ki so na voljo operacijskemu sistemu in njegovemu nalagalniku. Ti zagotavljajo standardno okolje za zagon operacijskega sistema in zagon aplikacij pred zagonom."

V večini novih strojev je UEFI zamenjal BIOS kot bolj zapleteno alternativo, pri čemer je vsak proizvajalec računalnikov standard uvedel na poseben način, da bi ustvaril front-end, specifičen glede na potrebe proizvajalca.

UEFI med drugim ponuja okolje pred zagonom z lastno lupino, gonilniki, aplikacijami, možnostjo brskanja po internetu, ustvarjanju varnostnih kopij sistema in izvajanju oddaljene diagnostike brez operacijskega sistema. UEFI podpira zagon s trdih diskov, velikih do 9.4 ZB (1 ZB = 1 bilijon gigabajtov), ​​kar bi moralo za nekaj časa zadoščati, saj naj bi celotni internet znašal približno 8 ZB.

A kljub vsem prednostim, ki jih ima UEFI pred BIOS-om, so ga številni aktivisti za digitalne pravice kritizirali in trdili, da UEFI odstrani zmožnost uporabnika, da resnično nadzoruje računalnik, zaradi funkcije, imenovane Secure Boot, ki zagotavlja, da se naprava zažene samo s programsko opremo ki mu zaupa proizvajalec originalne opreme (OEM).

Nekateri stroji s funkcijo Secure Boot onemogočajo izklop funkcije, zato ima vsak, ki je lastnik takega stroja, obtičal kateri koli operacijski sistem, ki je bil priložen napravi. Glede na to, kako malo prenosnih računalnikov ima vnaprej nameščen Linux, bi morali vsi uporabniki Linuxa, ki kupijo prenosnik ali namizni računalnik, ki ni posebej oglaševan kot Linux prijazen, zagotoviti, da naprava omogoča izklop varnega zagona.

Zaključek

Čeprav je coreboot veliko starejši od UEFI, večina uporabnikov računalnikov komaj ve za njegov obstoj, ker ga lahko najdemo večinoma v visoko specializiranih napravah, ne v prenosnikih in namiznih računalnikih. Kljub temu obstajajo stroji z corebootom; veliko težje jih je najti.